Vsi tisti, ki so imeli težko otroštvo in s tem mislim, da niso imeli ljubečega in varnega okolja, v katerem bi jim starši ali skrbniki dali vedeti, da so pomembni, opaženi, upoštevani in vredni, nosijo to breme skozi vse življenje.
Veliko se da spremeniti, popraviti na bolje. Da se odkriti rane, ki jih pokrivamo z gazami in na njih pritiskamo, da ne bi tekla kri in da nas ne bi bolelo preveč. Pogledati v njih, jih razkužiti, in jih potem celiti. A te rane ostajajo. Vedno so z nami. Tako je. In zato ni čudno, dragi moj in draga moja, da si utrujen, da si tako želiš osvoboditi se bremena, ki ga nosiš že vse življenje in ki se kaže tudi v nesproščenosti, zategnjenosti, preveliki resnosti. Tisti, ki niso bili vzgajani tudi skozi igro, ponavadi odrastejo tako, da vseskozi nosijo ta nahrbtnik. Kjer je veliko odgovornosti, občutkov krivde, premalo igre, radosti in vznesenosti. Vem. Poznam. Slišim. Poslušam. In vidim. Ter razumem.
Pomembno je, da se sprejmemo. Da se zavedamo, zakaj smo utrujeni in zakaj je to breme tako težko in ga skorajda ni mogoče odložiti popolnoma. V redu je. Potrudimo se za čim več igrivosti, lahkotnosti v nas. S plesom, glasbo, dobrimi vsebinami, komedijami, z ljudmi, ki nam želijo le najboljše (in seveda mi njim). Tako se breme zmanjšuje. In seveda bomo v trenutkih v življenju prišli do točk, ko ga skorajda ne bomo čutili. Vendar povsem vsega, celega, se najverjetneje ne bomo mogli znebiti. Zato je sila pomembno, da to mirno sprejmemo, da se na nek način predamo. In ne boste verjeli, takrat se bo to breme še zmanjšalo, kdo ve, morda lahko pridemo do čiste nule!
Sprejmimo se. Imejmo radi sebe. Presegajmo se vsak dan. Ni ga hujšega, kot da človek misli, da je to to, da se ne more več razvijati. Lahko se. Vsak dan. Na boljše. Kljub neznosnemu bremenu, je včasih to najboljša in najbolj zanimiva pot.
Vsak človek si gradi življenje po svoje. Nekateri ne zmorejo pometanja pod preprogo, hinavščine, laži, in zato ostajajo sami, spet drugi slikajo najlepše slike, a za stenami teh slik so vse bolj prazni. Nekateri se skrivajo za vsem mogočim, le da se jim ne bi bilo treba soočiti s seboj; navzven živijo polna življenja, a znotraj ni ničesar. Spet drugi gledajo vase skozi druge in sebe ter trepetajo v samoti, ker za nič na svetu ne bodo pristajali na lažne predstave, ki se bleščijo navzven. Vsak dela po svoje. Vsak zase ve, kje je. Pomembno je le to, da se razvijaš, da greš naprej, da imaš dovolj poguma in moči, da se vedno odločiš za ljubezen in pristnost, ne glede na to, kolikšno je tveganje. Kajti močno dvomim, da se je kdorkoli kadar koli kesal, da se je odločil za pogum in ljubezen.
Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Video treningi za življenje kot si ga želiš. https://www.youtube.com/user/MsDamjana
Damjana Bakarič
