Zbor na TR. Odhod, sprehod po ulicah, ki se ga sredi prekine z aretacijo Zlatka. Drama na križišču pri Nami. Stojimo mirno. Od nekod prileti bakla. Ni mi všeč. Morda minuto zatem ali dve še vodni top in solzivec. S prijatelji se želimo umakniti, in se obrnemo v smer proti Drami, kjer na ulice prihaja vse več mirnih ljudi. V očeh ne zasledim niti kančka nasilja, zasledim pa, da jim ni vseeno. Imajo razočarane poglede …Eden drugega sprašujemo, kaj je zdaj to. Čudimo se, v šoku smo …Pri Drami zopet dimna zavesa solzivca. Solzivec prihaja z obeh strani, zarije se med ulice. V hipu smo siti vsega.
Ljudje sploh ne vedo, zakaj je policija streljala z vodnim topom in solzivci. Ljudstvo je izrazilo svojo voljo na miren način in zakorakalo na ulice, ker želi na nekaj opozoriti. Na nekaj očitno zelo pomembnega. Na nekaj, s čimer niso zadovoljni. Na nekaj, kar jih hudo boli.
Razočarana se s prijatelji vrnem na TR. Se pogovarjam z ljudmi, ki so kulturni in razočarani nad policijo, nad oblastjo. Tr je skoraj prazen. S strani banke vidim ljudstvo, ki prihaja. Pred DZ se začnejo nabirati ninje. Ljudstvo in ninje si zrejo v oči. Stojijo si nasproti, vmes je velika razdalja zaradi zaščitne ograje. Čutim napetost. Opazim, da imajo ninje maske za bojni živčni strup na obrazih. Le zakaj? Množica na TR miruje.
V zraku je kmalu zopet začutit solzivec. Odvrgli so ga toliko, da je preplavil ves center. Še zdaj ne vem, zakaj.
S prijatelji se odločimo, da imamo dovolj znašanja nad slovenskim narodom in odidemo.
Nekaj časa sedimo na tleh pred Opero. Samo opazujemo. Ne pogovarjamo se. Vemo, da smo šele dobro zakorakali v hudo zlo. Čutimo. Čutimo, da prihajajo še težji časi. Razočarani. V stiski. Ker vemo, da ni rešitve. Vsaj zdaj ne.
Mine dobra ura.
Pridružimo se kači ljudi, ki se vije skozi Tivoli. Skupaj z njimi gremo na Celovško cesto, zadržimo se na pločniku. V hipu nas preseneti vodni top. Ne da bi kdor koli od nas slišal kakršno koli opozorilo, nad nami začnejo izvajat nasilje z vodnim topom in bombicami solzivca. Nekateri tečemo proti Tivoliju. Ne razumem, zakaj na nas mečejo solzivec. Povsod ga imamo. Na obrazu, v laseh, na ustnicah, v pljučih. Tečemo naprej in mimo igrišča, na katerem je nekaj otrok, staršev, ljudi. Kričimo naj zbežijo, upamo, da bodo bombice nad glavami prenehale švigati.
Napaka.
Obrnem se, ker za sabo nad glavo zaslišim švigajoče zvoke. Policisti mečejo solzivec na otroško igrišče. Na srečo ni bilo veliko otrok … starši poberejo svoje otroke in tečejo z njimi v naročju … tečemo še naprej gor, kjer je prostor za kotalkanje in mislimo, da se bo prenehalo. Ne preneha se. Ena deklica kotalka, starš sedi in opazuje, ne dojame, kaj se dogaja, mi vpijemo, naj se umakneta. Policija popolnoma brez potrebe v našo smer še meče solzivec. Med otroke. V hipu dojamem. Vse. Dojamem ustroj tega sveta, ki sem ga slutila že prej.
Solzivec je kemično orožje. Po mednarodnih pogodbah je prepovedano za uporabo v vojnah.
Ljudstvo je izrazilo, da se z nečim zelo ne strinja. Po letu in pol zavajanja, laži, manipulacije, ustrahovanja, neustavnega jemanja svobode, pravic, izgube dela, prisile k cepljenju, če ne sledi izguba dela, je pripeljalo do mirnega sprehoda po ljubljanskih ulicah, ki so se končale z nasiljem uniform. S kemičnim orožjem.
Še enkrat: s kemičnim orožjem. Ki je prepovedano.
S kemičnim orožjem. .
S kemičnim orožjem.
S kemičnim orožjem.
Ah, ne, bil je naraven material, iz poprovca.
Danes je bila z njim preplavljena Ljubljana. Zlo je na stežaj odprlo vrata. Zakorakalo je proti nam. Srečno, Slovenci. Pripravite se, po vsem videnem in slišanem prihajajo hudi časi za vse nas.
Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Video treningi za življenje kot si ga želiš. https://www.youtube.com/user/MsDamjana
Damjana Bakarič
