V tem svetu je težko obdržati osredotočenost in slediti sebi.
Kako le? Večina ljudi sploh ne ve, kdo so v resnici, kaj bi radi počeli, niti tega ne vedo, ali so zadovoljni. Kaj čutijo. Brezglavo in otopelo sledimo medijem, reklamam, kulturi, ki je potrošniška. In izgubljamo sebe.
To je povsem razumljivo. od malega nas učijo pomembni drugi. Sprejemamo, srkamo, vpijamo kot spužve. Ideje, vzorce, misli, prepričanja – drugih. Kulture, družbe.
Zato je sila pomembno, ko pridemo tako daleč, da začutimo, da ne gre več, da imamo v sebi tako močno protislovje, da ne zmoremo več delovati, da na sebi opravimo dober ‘reality check’. Naj povem, da je povsem normalno, da so v človeku venomer protislovja; saj veste, vedno tehtamo. A prevelika so disfunkcionalna. Vem, da se zdi težko, predvsem zato, ker ne vemo, kje začeti, vendar vztrajajmo. Srečajmo se s seboj, poiščimo se pod odejami drugih; nekje smo zagotovo. Vem, marsikdo se tega boji. A se ne izplača bati. Vredno je le poskusiti.
In potem, ko se najdemo, zakorakajmo trdno po svoji poti. Bo drugače, o, ja. Najprej; verjetno bomo na začetku povsem sami, morda nam bodo drugi prigovarjali, ne, raje ne, ni varno, ni gotovosti, kaj pa veš, če ti bo uspelo. Videti bo samotno. Že nas bo imelo, da si premislimo in se vrnemo nazaj. Ne! Vztrajajmo! Modro je slediti sebi, ker je to naše življenje, edino, kar imamo. Težko bo, ker bo prvič v življenju drugače, vse od začetka, znova, nikjer gotovosti. No, sicer vemo, da gotovosti ni nikjer, in prej ko človek to sprejme, bolje bo. Vendar ko človek zakoraka, in ko je človek prepričan, da mu bo uspelo, se to začne dogajati. Seveda ni pot ravna in navzgor, ima veliko ovinkov, dolin, obratov, pa vendar boš vedno imel to zavest v sebi, da slediš sebi. In čez to ga ni. Tega nam nihče ne more vzeti. In tega človek nikdar ne obžaluje.
Da nam je uspelo, vemo takrat, ko smo svoji. Ko korakamo po svoji poti, čez vse ovire, padce, znova vstanemo in gremo naprej. V poplavi množičnih idej, tekmovanja, se ne zmenimo za vse to, ker sledimo sebi. In to, dragi moji, je največja nagrada, ki si jo človek lahko da. To je uspeh. Da odvržemo maske, strahove, in verjamemo – vase. Tudi takrat, ne, predvsem takrat, ko nihče drugi ne.
Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Če ne preneseš odkritosti, raje ne glej. https://www.youtube.com/user/MsDamjana
Avtorica kolumne: Damjana Bakarič, avtorica knjižne uspešnice Na tesnobi in Na boljše, predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave.
