Osebna izpoved v obliki pisemskega romana.
»Človeka laže pokonča nič kot bolečina, bolečini se lahko upreš, niču ne.«
Glavna junakinja, babica, piše pisma svoji vnukinji, ki je naveličano odšla od nje. Vmesni člen, hčerka pripovedovalke in mati vnukinje je umrla.
Odličen pregled življenja skozi oči modre ženske, ki jo je vzgojila hladna in nepopustljiva mati. Gre za pogled skozi življenje, ki odkriva tako temne kot svetle plati življenja, kjer pripovedovalka ugotovi slednje: »Kdove, naj pravijo kakrkoli, mislim, da je v človekovi glavi še vedno več teme kot pa svetlobe.«
Gre za odkrito, iskreno, čustveno, nelicemersko pripoved, ki odkriva tudi tiste najbolj temne dele človeka, ki so v vseh nas. Pripovedovalka je resnicoljubna tudi do sebe, ko ugotovi, da je za svojo preminulo hči naredila premalo, ji dovolila preveč svobode, ker je želela biti drugačna od svoje matere, in zapiše: »Za masko svobode pa se marsikdaj skriva ravnodušnost in strah pred vpletenostjo.« In nadaljuje: »Vzgoja je veliko in grozljivo izsiljevanje, ki mu je pravzaprav nemogoče uiti. Otrok ne more živeti brez ljubezni, zato se zahtevanemu obrazcu prilagodi, naj se mu to zdi še tako krivično in naj se mu obrazec sam še tako upira. Učinek tega mehanizma nikoli ne zamre. Ko sem postala mati, je, ne da bi hotela ali se tega sploh zavedala, spet priplaval na površje in sooblikoval moja dejanja…«
In: »…A če hočeš biti močan, se moraš imeti rad; in če se hočeš imeti rad, se moraš spoznati do globin, o sebi moraš vedeti vse, tudi najbolj skrite stvari, ki si jih najteže priznaš…«
Odlična knjiga za tiste, ki želijo razumeti sebe, druge in to življenje. Odlična za tiste, ki razmišljajo. Ki se sprašujejo. Ki iščejo odgovore na najbolj skrivnostna dogajanja v nas samih. Prevedena v več kot 40 jezikov in natisnjena v milijonskih nakladah. Pri nas je prvič izšla leta 1996.
Damjana Bakarič – Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Video treningi za življenje kot si ga želiš. https://www.youtube.com/user/MsDamjana
Knjiga, ki me je večkrat spravila v jok… prevečkrat spominja na naše družinske zgodbe… čudovita zgodba.
Ja, dobra je….:-)