Samota ne pomeni isto kot osamljenost.
Samoto si izberem sama in je nujna. Vendar precej ljudi beži od samote; ne zmorejo je. Ste med njimi?
Iz samote, daleč stran od nje, bežimo, ker ne zmoremo biti s seboj. Potem bi slišali lastne misli in začutili lastna čustva. Prisiljeni bi se bili srečati s seboj. Veliko ljudi ima v sebi preveč ujetih čustev, potlačenih travm in ran, in slutijo, da tega ne bi zmogli prenesti, če bi se soočili z njimi. A ni tako. Ta pogled je ključen. Pogledati v vse to in se soočiti s svojo preteklostjo, otroštvom.
Samota je nujna pot, da srečaš sebe, da se spoznaš, da začutiš in predelaš vsa potlačena čustva. Kajti to moram storiti, da lahko zadiham svobodneje, lažje, brez tega neskončnega bremena na hrbtu in ramenih, ki mi povzroča le to, da sem vseskozi in ves čas nesproščena.
V samoti boš našel stvari, ki ti morda ne bodo všeč, a našel boš sebe in svoja največja bogastva. Vedel boš, kdo si, kaj si, kam želiš, česa ne želiš. Postal boš asertiven, ker samo iz tega položaja se da uriti asertivnost.
Ne bo ti treba vse dni delati od jutra do večera, hoditi na tisoč in eno dejavnost, se okupirati s stvarmi, ki te v resnici ne zanimajo ali pa jih celo sovražiš, samo zato, da ti ne bi bilo treba pogledati vase. In pri tem trošiš, kot norec, svojo življenjsko energijo ter se izčrpavaš, se pehaš v izgorelost.
Nimaš še česa bati, verjemi. Ko se boš spoznal in srečal, samote ne boš želel zapustiti. Vsak dan si boš prizadeval, da boš vsaj pol ure sam, da boš lahko čutil sebe in slišal – sebe. Užival boš. Napolnil se boš z energijo.
Samota je nujna za razvoj, za napredek, za boljšo (bolje delujočo s seboj in z drugimi) različico sebe.
