Ne, ne bo okej. Če ne boš storil ničesar, stvari ne bodo okej.

Oni dan je znanka javno zapisala, da je v hudi čustveni stiski. Na nekem družabnem omrežju. Večina komentarjev ljudi, ki so se seveda odzvali množično, je bila: Vse bo okej. Vse bo v redu. Drži se.

Postalo mi je slabo. Moje mnenje je, da je bolje, da ne napišeš ničesar, če je vse, kar lahko spraviš skupaj za človeka v stiski, en stavek, ki je … le neko brezvezno mašilo, poleg tega pa niti ni resničen! Ne, nič ne bo v redu, dokler se ne bomo svojih čustvenih stisk lotili, tako kot se lotimo hujšanja, ko ugotovimo, da imamo 22 kilogramov preveč. Ali pa, ko se odločimo, da gremo k zdravniku, ker smo si poškodovali koleno ali zlomili nogo. Si predstavljate, da bi vam ljudje, ko bi jim pojamrali, da ste si zlomili nogo, rekli, ja, vse bo okej, vse bo v redu? Jaz si ne.

Torej, če se vrnem k bistvu. Nič ne bo okej, niti v redu, če se ne bomo lotili opazovanja sebe. Samorefleksije. Temeljitega vpogleda vase in v svoje življenje. Kaj smo delali, da nas je pripeljalo do sem? Kako smo živeli? Kje so naše rane? Kaj je tisto, kar me boli? Zakaj sem jezen? Zakaj sem žalostna? Kaj je bilo doma? Kakšen odnos sta imela mama in oče med sabo in do mene? Sem živel v ljubečem in varnem okolju, ali je bilo moje življenje od prvega dne borba za preživetje? In vse vmes. Po domače: delati je treba. Dobro se je lotiti zdravljenja, najprej je treba zaceliti rane, ki jih imamo, se sprejeti takšne kakršni smo, najti svoje prednosti in ugotoviti pomanjkljivosti, svetlobo in temo. Potem si je dobro s pomočjo lepih stvari o sebi in s pomočjo prednosti in vsega, na kar smo ponosni, izgraditi spoštovanje in ljubezen do sebe. Da se lahko potem lotimo težav, pomanjkljivosti, ki jih imamo. Torej: delo. Povsem enako kakor se potimo v telovadnici ali na trim stezi, v gozdu. Duša je pomembna, ravno tako kot telo. In še nekaj, zdaj vas bom šele raztogotila; če želimo napredovati in rasti (dvigne naj roko tisti, ki si tega želi), potem bo treba delati vsak dan do konca življenja. Oooo, ja.

Zatorej ne zamahujmo z roko in si ne lažimo, da bo vse v redu. Da se bodo stvari rešile same od sebe. Včasih se, da. Kadar ne gre za globoke stvari. Večinoma pa se ne. Moramo se angažirati sami in pristopiti s trdnim korakom k – sebi. Da izgradimo ta najpomembnejši življenjski odnos do – samega sebe. Od njega je odvisen naš svet, dogodki, situacije, ki nam prihajajo na pot, naši odnosi z drugimi.

Prej ko začneš delati, hitreje bo v redu.