Kratke zgodbe našega otroštva in mladostništva.
Avtorica je živela do svojega desetega leta v Dalmaciji, natančneje v Svibu. V knjigi je popisala kratke zgodbe iz svojega otroštva, iz časov, kjer je bilo še vse odprto in mogoče.
V naravo, sredi katere je živela, vse bolj vdira zunanji strukturirani svet civilizacije, za katerega se zdi, da je izgubil vso civiliziranost. Nedolžnost in čistost ter prvinskost pokvarijo vojna, revščina, politika, zdomstvo, tujstvo, človeško zlo, ki mu ni meja.
“Radovih pisem Ana nikoli ni dobila. Njeni starši so jih skrivali v staro kredenco in sčasoma pometali v smeti. Na enem od božičnih praznovanj se je njen oče napil in po nesreči izblebetal to dobro varovano družinsko skrivnost. Nobene maščevalnosti ni občutila. Prav osupnila je nad ravnodušnostjo, ki jo je obšla, ko je izvedela za to početje. Kakšno življenje človek zamuja, medtem ko živi neko drugo? Tega ni vedela in tudi ni hotela izvedeti, ni se hotela vračati v preteklost. Spraševala pa se je, kako si je Rado razlagal njen molk, ko mu ni odgovarjala na pisma. Kako se je počutil, ko je izvedel, da že tri leta živi z drugim moškim.”
Damjana Bakarič
