Ustrežljivi ljudje imajo precej težav pri doseganju dobrega počutja in lastnih ciljev, življenja, ki si ga sami želijo živeti. Razlogi so različni; morda v grobem – ustrežljivost ima globoko povezavo s cenjenjem samega sebe, s samozavestjo. Drugi zelo pogost razlog, da nekdo postane ustrežljivec, pa je priučeno v otroštvu, ker mu starši ali skrbniki niso izražali dovolj ljubezni in pozornosti. Zato se je otrok naučil biti pretirano ustrežljiv, da je prejel tisto nujno odobravanje, ki bi ga moral od svojih staršev ali skrbnikov imeti prav vsak otrok tega sveta. Če koga zanima globje raziskovanje; gre za odziv na travmo, a o tem drugič. Ta vzorec ustrežljivosti potem prenašamo naprej v vse odnose v odrasli dobi, če se ga ne zavemo in ga ne presekamo.
Ustrežljivost je precej škodljiva, seveda za tiste, ki je ustrežljiv. Nikdar ne moremo ustreči vsem v vsem, zato se naprezamo za druge, se izčrpavamo ter posledično izgubljamo sebe. Pozabljamo na svoje potrebe, ki jih puščamo nezadovoljene, kar se bo prej ali slej nekje drastično poznalo. Ljudje ustrežljivcev ne spoštujejo; prav hecno, z ustrežljivostjo si človek želi kupiti spoštovanje in priznanje, a ravno z ustrežljivostjo ju zagotovo izgubi. Ustrežljivca v resnici ne spoštuje nihče. Ker se tudi sam ne.
Kako vem, da sem ustrežljivec?
- Ne znam reči ne – ker želim ugajat, ker se ne želim zamerit, ker želim odobravanje in ljubezen od drugih.
- Ne upam si zavzeti jasnega stališča ali mnenja – kimam, čeprav se ne strinjam. Pritegujem, čeprav menim drugače.
- Ne upam se postaviti zase, čeprav čutim nejevoljo in jezo. Vseskozi se bojim, da bom nekaj izgubil, da me bodo ljudje zavrnili ali zapustili, da bom dobil odpoved.
- Velikokrat se opravičujem.
- Želim ugoditi vsem, zato se tudi ne znam glasno in jasno postaviti za stvari ali ljudi, ko je treba.
- Ni mi prijetno, če je kdo jezen na mene, tega ne prenesem. To jemljem za katastrofo, predvsem zato, ker menim, da sem sam kriv za jezo drugega, kar pa je daleč od resnice.
- Ne želim v konflikte. Zato prikimavam, sem tiho, ko je treba izreči svoje stališče. Raje se umaknem in trpim.
- Prevzemam odgovornost za druge ljudi in njihova dejanja ter besede.
- Skrivam svoja prava čustva. Ne pokažem jeze, ogorčenja, nestrinjanja, besa, žalosti.
- Pozabljam nase, izgubljam sebe, sploh ne vem, kaj želim sam, ker sem tako preobremenjen s tem, kaj želijo drugi, da sebe neprenehoma postavljam na zadnje mesto.
Zato je človek vse bolj v stresu, izčrpan, utrujen. V tem hitrem tempu hiti, da ustreže vsem, le sebi ne. Potem se izgubi v depresiji ali tesnobi, izgorelosti. Ker ima tako slab odnos do samega sebe. Vsem zadovoljuje potrebe, medtem ko svojih ne.
To lahko spremenim. Z majhnimi koraki. Najprej se postavim za sebe pri nečem manj pomemben in tako korakam naprej do ‘velikih’ reči. Vmes si pridobim samozavest in samospoštovanje. Tako počasi postajam vse bolj mentalno močan.
Začni danes!
Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu tukaj.
Damjana Bakarič
Individualni pogovori, prijava: info@damjanabakaric.com