Precej debatiramo. Tako in drugače. In vedno več ljudi mi pravi, da vse te restrikcije doživljajo kot psihično nasilje. Vse te informacije, ki so povsem zmedene in v navzkrižju med seboj. Razmišljam. Kaj naredi človek, ki je nekaj časa pod represijo, ki jo čuti kot psihično nasilje? Kaj stori človek, ko dobi močan občutek, da ga vlečejo za nos in z njim manipulirajo? Kajti vsi ti občutki se v nas sedaj zagotovo porajajo. Poleg strahu in panike se zbujajo še jeza in razočaranje, gnev, tudi bes.
Človek pod tem, kar njegovo telo doživlja kot psihično nasilje, ne zdrži dolgo. Bodisi se popolnoma ukloni, ker ga prežema strah, zaradi katerega ne zmore več normalno delovati, ali pa se upre. Morda celo jadra v območju sivine, kjer domuje depresija, vseenost. Upor je lahko konstruktiven ali destruktiven. Bojim se, da se pod psihičnim nasiljem le malo ljudi odloči za konstruktiven upor. V takšnih razmerah, ki jih doživljamo, je redko mogoč celo umik, odstranitev telesa in uma s področja, ker obstajajo razmere, ki jih človek doživlja kot psihično nasilje. Tega ne izbiramo z razumom, to naše telo preprosto čuti. In se nam zdi situacija težja.
Vendar lahko na to, ne da tlačimo svoja občutenja, pogledamo tudi drugače. Tu se skriva naša moč. Morda imamo spet na voljo povezovanje z drugimi ljudmi namesto da se z njimi prepiramo in tekmujemo.
K temu bo najverjetneje precej dodal še finančni stres, ki ga bomo mnogi čutili kot resno življenjsko ogroženost. Vse skupaj pa upravlja občutek, da smo v brezizhodni situaciji.
A tudi to bo minilo. V vsem tem moramo najti dobre stvari, ker so. In več jih je kot si mislimo. Poiščimo stvari, ki nam dajejo občutek smisla. Spremenimo nekaj. Zavzemimo konstruktiven/prožen pogled.
Dobro se je zavedati, modro je trenirati, da je moč v nas. Nikjer drugje. Osredotočit se na način, da iz te situacije potegnemo najboljše, kar se da. Najti moramo smisel, o čemer je govoril že Viktor Frankl. V taboriščih so preživeli le tisti ljudje, ki so živeli za smisel, ki so ga vsemu navkljub nekako našli v nemogočih človeških razmerah. Najverjetneje ni hujšega od tega, ko človeku vzameš svobodo na takšen ali drugačen način. In s tem se danes soočamo vsi, tudi če tiščimo glavo v pesek. Kajti telo je tisto, ki nam pripoveduje. Telo ne laže.
Hkrati pa ni morda najbolje, če tlačimo in ignoriramo, kar se dogaja, in za kar že intuitivno vemo, da ne deluje, da ni prav.
Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Za motivacijo, za voljo, za boljše življenje. https://www.youtube.com/user/MsDamjana
Avtorica kolumne: Damjana Bakarič
Fotografija: Mihael Tominšek