“Vse bolj sem prepričana, da smo obsedeni z nadzorovanjem predvsem zato, ker smo nesposobni ljubiti.”
Glavni junak Roberto ima težave v svoji zvezi. Ne ve, kaj naj stori. In potem se zaradi napake e poštega nabiralnika zaplete v zanimivo dopisovanje dveh psihoterapevtov. On prevzame vlogo moškega terapevta. Na drugi strani je psihoterapevtka Laura, ki misli, da se pogovarja s svojim kolegom psihoterapevtom, a v resnici se pogovarja z Robertom…
Krasna in razgibana zgodba, napisana preko e pisem, ki si jih pošiljata Laura in Robert. Razglabljata o razmerjih, ljubezni, odnosih, ljubosumju, posedovanju, ki ga zamenjujemo za ljubezen. Razbijata tabuje, kot je denimo ta: lahko ljubimo več ljudi hkrati, le da se z njimi srečujemo v različnih vlogah.
“Če bomo zmogli biti prisotni v naši bolečini, kjer nikoli prej nismo bivali, bomo v njej našli nov vir moči.”
Bralec bere, preizkuša sebe in glede na povedano, ugotovi, kaj dela, kaj bi lahko delal bolje in kaj naj spremeni, če želi srečnejše življenje s partnerjem. Vsaj jaz sem. Na lahkoten način se mi je utrnila marsikatera nova zamisel.
“Ko bomo v stiku s sabo, bomo lahko tudi v stiku s partnerjem. Oba bova prisotna. V tem je bistvo.”
In kot piše v mnogih knjigah, ki ne temeljijo na zahodnjaških psihoterapevtskih modelih, ta ugotavlja enako: Vajeti življenja moramo vzeti v svoje roke. Odkriti moramo, kaj nam je všeč, ker to pomeni, da smo v stiku s seboj, da vemo, kaj čutimo in da vemo, kdo smo. Odkriti moramo, kako se bomo vzdrževali, kako se želimo zabavati, kakšen smisel želimo dati življenju.
In ne iščimo si svoje polovice. Bodimo celota in poiščimo še eno celoto.
Kot avtorica knjige Na tesnobi zagotavljam, da vse, kar je zapisano, neizpodbitno drži. 🙂
