Daragane je vedel.
“…v časih kataklizem ali moralne razpuščenosti je edini način, da ohranite ravnotežje in se ne prekucnete čez rob, to, da poiščete trdno točko. Pogled vam zastane na travni bilki, listih neke cvetke, in je, kot bi se privezali na bojo.”
Daragane je imel srečo. Imel je hišo, in rad je gledal skozi okno v to drevo. To drevo, ki ga je venomer reševalo njegovih misli in potlačenih čustev. Vendar ima življenje za nas pripravljeno več, kot načrtujemo sami. Predvsem pa povsem nekaj drugega.
Modiano me je zapeljal skrivnostno, počasi. Takoj sem vedela, da mi bo dal nekaj. Odpiral je svetove, počasi, enega za drugim.
Pisatelj Jean Daragane ima srečo ali pa nesrečo. Odvisno od pogleda. V svojem mirnem življenju, ki ga vodi vedno samo en tok, tega zmotita dva neznanca. Gilles Ottolini in Chantal Grippay. Prestrašeni in sumničavi Daragane se jima upira, ne želi ju v svojem svetu. A življenje poišče pot.
Ottolini se mu usede za vrat – poišče ga pod pretvezo izgubljene beležnice. In ga prosi za uslugo. Ta usluga pa za seboj potegne vrtinec spominov, ki jih je Daragane več kot očitno potlačil.
Gilles in Chantal ga prosita, da pogleda nek dosje…in takrat nam pisatelj niza dogodke, spomine, za katere bralec najprej ne ve, ali so resnični ali lažni. V meni je vzbujal vedno večje zanimanje, vse večjo napetost in željo, da moram čim prej prebrati to knjigo, vendar ne želim, da se konča. Počasi in previdno se bralcu zasvita. Modiano nas pelje po poti odkrivanja potlačene travme, travme, za katero sploh ni vedel, da obstaja. Travme dvakrat zapuščenega otroka. In to stori na tako prefinjen način, da se bralec začne tudi sam spraševati, če morda tudi on sam ni potlačil kakšnih svojih spominov.
Avtor nas na koncu za hip pusti brez diha. In nas prisili v razmišljanje. Mojstrsko. Na več ravneh.
