“Celo najmanjši dvom, najmanjše nezaupanje in s tem najmanjša skrb in najmanjše hotenje, da bi kaj določali sami, ovira uresničevanje zaželenega.”
Tale knjiga mi je prišla v roke večkrat. Prvikrat je nisem dojela, drugič pa mi je pomagala, da se umirim. Da sem postala bistveno mirnejša ter dejansko začela verjeti v to, da se bo vse uredilo, vendar ne v smislu, da sem postala pasivna, temveč v smislu, da sprejmem stvari take kot so, sem mirna in prepričana, da bom slej ko prej prišla do njih.
“Človek, ki zaupa prasili, je brezmejno miren, je kakor skala v viharnem morju, nič ga ne more spraviti iz njegovega, drugim nerazumljivega miru in ravnodušja, ker notranje čisto natančno ve, da se bo vse, kar si želi, tudi izpolnilo. Spoznal je zakone življenja. Točno se zaveda, da mora prej ali slej priti trenutek, ki mu prinese zaželeno. Zato je tako miren in ravnodušen glede življenja.”
Človek se po Kojčevem mnenju umiri in pomiri takrat, ko pride do prepričanja, da se bo zaželeno zgodilo, takrat njegova volja molči in miruje. Zaželeno enostavno pride samo od sebe. Kajti, kadar želimo nekaj izsiliti, takrat nas v resnici poganja prepričanje, da tega ne zmoremo dobiti. In zato se to resnično zgodi. Kojc nas v knjigi z dobrimi argumenti prepriča, da se vedno zgodi tisto, o čemer smo prepričani.
Tako nam pojasni, da nismo mogli ozdraveti ali uspeti preprosto zato, ker se nam še ni posrečilo, da bi svojo željo po zdravju oziroma uspehu spravili v sklad s svojim prepričanjem.
Sila misli more zdraviti ali ubijati. Celi rane, ki jih noben balzam ne more ozdraviti. Misel je zdravilo.
Izjemna knjiga za vse, ki se lotevajo notranjega iskanja.
