Dovolj imam, da me potrebujejo.
Kaj ni to sreča?
Dovolj imam služenja.
Claire, nenavadna ženska okoli štiridesetih let. Netipična ženska v tako tipični porazdelitvi vlog sodobne družbe. Zanimiva. Posebna. Mati, ki ne mara svojih otrok, ravno tako ni ustvarjena, da služi svojemu možu. Odide v svoj rodni kraj. In tam zaživi precej nenavadno, a tako razumljivo normalno življenje. Uspelo ji je, kar uspe redkim. Posluša samo sebe. Kljub velikim odstopanjem od tega, kar družba pojmuje za normalno, jo imajo ljudje, s katerimi živi v skupnosti, radi. Suha, visoka ženska, ki je vse dni samo hodila. Raje od mestnih avenij je imela blatne poti. Ni prenesla zaprtih prostorov, v njih jo je zajela tesnoba. Težko je spala pri zaprtih vratih. In raje je gledala stvari v živo, spominov ni prenašala, zato nikoli ni hodila v kino.
Simon. Lekarnarjev sin. Njena edina ljubezen. Ljubi jo. Ljubi ga. Povsem življenjska zgodba. Daleč od romantiziranih idealov. A vseeno tako pristna, da boli. Boli od sreče. Zadovoljstva. Bila je izpolnjena, četudi se na pogled ne zdi tako. Gospa Ladon. Claire je sirota. Tragična odločitev njenega očeta, da se pokonča skupaj s svojimi otroki pusti posledice. Bralec povsem razume Claire. Brat Paul. Edini pravi prijatelj in zaveznik.
“Vem, da mi je bilo zoprno, ker sem bila sirota, in da mi je bilo hkrati zoprno živeti v skupnosti. Nisem prenašala, da se moram podrejati moževim ukazom in zahtevam obeh hčerk. Ampak kljub temu ne vem, če res rada živim sama. Mislim, da se poskušam prepričati, da rada živim sama.”
Malce drugačen način pripovedovanja, izvrstna zgodba. Trpka, življenjska, težka, lahka. Vznemirljiva. Pomirjujoča.
Damjana Bakarič
