Ego je zelo osovražen pojem. Ja, ego ločuje, zagotovo. Ja, prevelik ego uniči vsakršen odnos in tam, kjer je ego na prvem mestu, se vse ruši. Vendar brez ega ne bi preživeli hudih travm in čustvenih stisk in zlorab.
Zato sama ločujem ego. Do neke meje je za mene pozitiven in tvoren, od neke meje naprej pa povsem rušilen. Na primer, ranjeni ljudje, ki se ran ne zavedajo, ali nočejo pogledati v njih, se nemalokrat rešujejo tako, da s svojim egom mlatijo druge. Jih tolčejo in ponižujejo, le zato, da bi sami laže preživeli, ker je biti v svoji koži za njih skorajda neznosno. Seveda se tega ne zavedajo povsem. In ta ego je rušilen. Ta ego uniči vse odnose in vsa povezovanja med ljudmi; sama mu rečem bolni ego. Ker ego ni v svoji pravi funkciji, temveč je hudo ranjen, zato ne more delovati na zdrav način.
Pa vendar! Ljudje, ki so kot otroci živeli v neznosnem domačem okolju, ki so napeli vse moči, da so preživeli in obstali, jim je pri tem pomagal ravno njihov ego. Kajti, če grobo orišem ego, so njegovi glavni elementi naslednji:
Naša dejavnost in usmerjanje naših dejanj,
stopnja samospoštovanja, sprejemanja in sočutja,
stopnja vpogleda v sebe,
stopnja empatije do drugih (ja, ja, resno),
stopnja povezovanja in namena,
stopnja moralnega in filozofskega razvoja.
Kadar je ego zdrav, potem skrbi, da je zdravo dejaven na vseh omenjenih področjih. Kadar pa ni, vse pomeša, znotraj njega nastane kaos in ta ego le še ruši ter uničuje, ker so njegova področja delovanja (našteta v alinejah) izrojena, pokvarjena, nedelujoča.
