Preteklost nas lahko, če ji dovolimo, povsem zasužnji.
In potem ponavljamo navade, stare vzorce, ki niso tako dobri, in prepričanja, ki nas vsi skupaj vodijo v venomer ista dejanja, poglede, ideje, obsojanja. Ključ do spremembe na bolje je tudi v tem, da pozabimo na preteklost; da ji ne dovolimo, da kuje naš vsakdan in tlakuje pot v našo prihodnost.
Ljudje radi premlevamo domnevno slabe dogodke, slabe stvari, ki so se nam zgodile. In se vrtimo v krogih z ljudmi, ki so nas prizadeli. Potem, če res nimamo sreče, pademo še v vzorce samopomilovanja, jamranja in v vlogo žrtve, kar pa pomeni le, da izgubljamo sedanji čas. In sebe! Pozabimo na te stvari! Ko nas um zavede v spet novo premlevanje, kaj je bilo takrat, in kako slabo je bilo, se ustavimo. Odmislimo, spremenimo misli, zgradimo pot za nov tok drugam. Zamenjajmo misli o slabih stvareh, ki so se nam zgodile, z dobrimi, ki so bile. In potem te občutke prenesimo v sedanjost. To vse skupaj pospremimo z afirmacijami, glasnimi stavki, ki jih izrekamo vsakokrat, ko smo sami. Vaja, vaja, vaja, in navadili se bomo. Zagotavljam, že samo s tem se bomo počutili bolje in lahkotneje.
Odrecimo se teži preteklosti. Zakorakajmo lažji, neobremenjeni v ta dan, v danes, v sedaj. Če poskrbimo za ta trenutek, da bo dober in lahkoten ter prežet z dobrimi mislimi, idejami, pozitivnim pogledom, si ne moremo v prihodnost tlakovati slabe in rušilne poti. Nemogoče!
Damjana Bakarič