Vsak partnerski odnos prinaša razočaranja, jezo, žalost in trpljenje. Vse to je del našega življenja, ustroja. Pričakovati odnos, kjer bo vse teklo, je ideja iz pravljic, s katerimi so zameglili naš odnos do razmerij. Z romantičnimi ideali smo ideji o razmerjih postavili povsem nove dimenzije, oz smo razbili star sistem, kjer se je natančno vedelo, kaj je vloga moškega in ženska, in kaj ta dva lahko pričakujeta od drugega. Iz trdnega sistema, ki pa očitno ni deloval, smo prešli na razmerja, v katerih od svojega partnerja zahtevamo vse tisto, kar so nam nekoč dajali drugi ljudje in skupnost. To, kar smo nekoč prejemali v cerkvi, vaški skupnosti, od drugih žensk in moških. Po drugi strani pa vztrajamo v strupenih odnosih, kjer so ignoranca, jemanje partnerja za samoumevnega in zanikanje njega povsem običajni vzorci, po katerih delujemo. Danes partnersko razmerje vsebuje ljubezen, v preteklosti je bilo partnerstvo bolj ekonomski dogovor in povsem načrtovana skupnost. Ljubezen je bila zunaj zakona. Nemalokrat so ji rekli prešuštvo.
Pričakovanja
Naj bodo realna. Partner nam ne more dati vsega. Pri njem lahko zadovoljimo le del svojih potreb, ostale moramo zadovoljiti sami ali pa z drugimi ljudmi in dejavnostmi. Želimo varnost, domačnost, hkrati pa skrivnostnost in razburljivost. To dvoje si nasprotuje; kako naj domačnost vsebuje enako mero skrivnostnosti? Lahko ustvarimo male otoke v njima; otok skrivnostnosti v domačnosti in obratno. Ravnovesje. Poleg strukture tudi odmike. Poleg cone udobja tudi del, ki je na robu.
Midva ne moreva biti eno
Ko sva eno, naju začne utesnjevati. Ne vem, kje se končam jaz in začne on. Sva dva, ki gledava v isto smer. Če gledava vsak v drugo, ne greva skupaj. Sva ločena, nisva eno, ker to naju bo zapeljalo v utesnjen in puščoben odnos, ki bo nerviral oba.
Ideje o sorodnih dušah in dušah dvojčicah so lahko nevarne
Zaradi njih izpustimo resnično primerne ljudi za partnerstvo. Vleče nas k znanemu in domačemu, kar za nas morda ni zmeraj dobro. Še posebej, če nas vleče k lastnostnim in nerazrešenim konfliktom z mamo ali očetom; takrat smo torej v razmerju s svojim očetom ali materjo. V redu; razmerja so vedno poligon za razreševanje mankov, neizpolnjenih čustvenih potreb iz otroštva. Z vsakim se bo ta poligon odprl. Za to lahko mirno zapišem, da je za nas pravi prav vsak. “Kako naj vem, kdo je pravi?”, me sprašujejo v pismih. Draga moja, dragi moj, ne vem, nihče ne ve, vsak je, s katerim boš lahko preigraval te manke. In z vsakim boš najverjetneje preigraval drugo skupino mankov ali pa bodo vsaj v manjši meri različni. Moramo poskusiti prav zato, ker ne vemo. Kdo ve? To je skrivnost tega življenja. In, mar ni ravno to čudovito?
Dokler se zanimava drug za drugega, znava imeti razumna pričakovanja, ki jih porazdeliva, se znava smejati in znava skupaj ustvarjati in početi nove reči, si dajati najboljšega sebe in ne najslabšega, imava dobro osnovo. Partnerji drug za drugega nemalokrat na koncu dneva privarčujejo le utrujenost, razdraženost, zahteve; pomislite – kolikokrat smo ravno do teh, ki jih imamo radi, najbolj nesramni in jim dajemo najslabše dele sebe? Kolikokrat še pohvalimo partnerja; nemalokrat vidimo le ‘slabo’ in poudarjamo to. Vsem drugim pa dajemo najboljše dele sebe? To opazujem že 30 let. Od staršev, staršev drugih sovrstnikov, tudi sama sem počela to. In ko sem spremenila ter najino razmerje postavila na prvo mesto, pred skrbjo za avtomobil, materialno, sem ostala v spoznanju, da je zelo malo ljudi, ki to dejansko udejanjajo – postavljajo partnersko razmerje na prvo mesto in se dejansko zanj potrudijo.
In na koncu koncev; kdo je pravi?
Tisti, ki bo z mano gradil. Ne tisti, ki bo počival, medtem ko bom jaz gradila. Ali izginil za tri tedne ali več, potem pa poklical in rekel: pogrešam te. Potencial je super, vendar brez gradnje, kjer gradita oba, se ne bo uresničil.
Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Video treningi za življenje kot si ga želiš.
Individualni pogovori, prijava: info@damjanabakaric.com
Damjana Bakarič
