Objemanje zmanjšuje depresijo, anksioznost, izboljšuje kožo in krepi imunski sistem

Zato se objemajmo in crkljajmo kolikor je le mogoče. Res je, da moramo za to imeti primernega človeka, saj najbrž tega ne moremo početi z vsakim. Vsaj jaz ne.

Za tiste, ki so imeli v življenju toliko ljubeče starše, da so jih ti videli, slišali, upoštevali in spoštovali, je lažje. Vse je lažje. Pa je to res?

Za tiste, ki tega niso imeli, je težje. Za tiste, ki niso imeli ljubečnosti, varnega pristana, miru, zaupanja, sporočila: vreden si, je veliko veliko težje. Je to res?

Vsi smo ranjeni. Eni bolj drugi manj. Na nas je, kaj bomo iz tega naredili.

Lahko gremo po poti brezbrižnosti, se vržemo v delo, šport, v neko dejavnost, najsi bo kakršna koli, tudi zaljubljanje, da se anesteziramo. Ker boli. Tam notri, v duši, boli, a mi tega ne želimo videti, ne vedeti za to, ker je pretežko. Razumem. Veliko ljudem je, zato ostanejo pri anesteziji.

Kako pa je s tistimi, ki so trpeli preveč in ne želijo več trpeti, ki bi radi spremenili življenje in se trudijo leta in leta, a se vedno znova zapletajo v nekaj, kar jih potre, preprosto zato, ker je bila otroška travma pretežka? Lahko rečemo, da so izgubljeni primeri?

Koliko med nami nas išče ljubezen in harmonijo, dober odnos z nekom, preprosto zato, ker tega nismo imeli v otroštvu? Zakaj pravijo, da je to narobe? Zakaj bi bilo narobe? Vsak ima svoje razloge, mar ni tako? Osebno menim, da si tega želimo vsi, ne glede na to, v kako ljubečem in varnem okolju smo odraščali. Vprašanje je le, kako bomo izpeljali. In tukaj vedno nastopajo pretekle izkušnje/rane/bolečine/travme. Pri vsakem.

Odnosi, še posebej ti, v katerih iščemo to partnersko/ljubimčevsko/ljubezensko naklonjenost, niso preprosti. Ne dajejo zmeraj veselja. Vztrajati v odnosu, kjer v splošnem, ko potegnemo črto, prevlada rast, dober občutek in veselje, je smiselno. Vendar tudi v teh odnosih ni zmeraj vse lepo, daleč od tega, upam si trditi, da resnično življenje prinaša velike in precej izzivov, trenutki v dvoje pa niso najbolj prijetni. Pa vendar, da se. Da se uigrati z nekom, ki ima podobne navade našim. Težko verjamem, da imamo lahko dobro delujoč odnos z nekom, ki ima povsem drugačne navade od naših.

Da se. Ne glede na vse rane iz otroštva. Na travme, na čustvene vozle. Le pogum je treba imeti. Pogum, da ljubimo, da se predamo. Kar pa ni tako preprosto. Koliko ljudi raje izbere pobeg, strah, umik. Namesto zazrtja v njegove/njene oči in odločitev; tukaj bom ne glede na vse. No, skoraj vse.

Opazujem nas, kako hrepenimo po dotikih, po tem, da bi nas nekdo stisnil k sebi, nas pobožal, poljubil na lase. Opazujem in čutim nas, kako hrepenimo po tem, da nekdo vzame našo dlan in jo preprosto drži. Opazujem nas, kako hrepenimo, si želimo, a potem se vse spremeni. Kaj se zgodi? Kaj se zgodi tako hudega, da dva, ki sta bila nekoč neločljiva, prijatelja, danes pa se ne pokličeta več. Kaj se zgodi v tistem preobratu za 180 stopinj, za katerega radi rečemo: ne razumem, zakaj.

Je res otroštvo? Naše burne reakcije, ki izvirajo od tam. In če je, zakaj tega nismo sposobni komunicirati?

Ste vedeli, da objemanje in crkljanje zmanjšujeta depresijo, anksioznost, izboljšujeta kožo in krepita imunski sistem?

Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Video treningi za življenje kot si ga želiš.  https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Kaj delam za vas tukaj.

Individualni pogovori: info@berem.si

Damjana Bakarič

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Delam na področju človeških odnosov, psihologije in komunikacije. Organiziram debatno družabne večere Srečaj me za vse samske, ki si želijo poglobljenih odnosov. Gre za povsem nov koncept družabnih večerov za samske, saj pridejo ljudje, ki se zavedajo, da je partnerski odnos najpomembnejši odnos, kraljica vseh odnosov. Za vse nesamske ustvarjam Srčne debate za izboljšanje (partnerskih) odnosov. Razširjam tudi Gibanje poglobljencev za vse, ki imajo raje globino kot površinskost. Kajti ta svet/sistem promovira na instant rešitve kar pa človeško dušo uničuje. Predvsem odnose med moškimi in ženskami. S svojimi vsebinami združujem moške in ženske, da moški postanejo spet moški in ženske spet ženske. Po izobrazbi sem komunikologinja. Ko sem doživela izgorelost, panične napade in hudo tesnobo, sem se dokončno prebudila in odločila za svojo pot, zbrala pogum in začela delati to, kar sem si vedno želela. Mi smo ta človek, v nas je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. In ti, ja ti, ti imaš vso moč v sebi. Sistem te je naučil naučene nemoči. Zato iščeš svojo moč zunaj namesto v sebi. Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku in s tem, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-) In takrat premagamo programiranje matrice.
Previous Post Next Post
260 shares