»Zavedati se moram, kako več časa preživim s tistimi, ki jih ne maram, kot pa s tistimi, ki jih imam zares rad.«
Tokrat nam Bucay ponudi malce drugačno strukturo knjige, kot smo je pri njem vajeni. Namesto številnih zdravilnih zgodb je tukaj zgodovinski in filozofski pogled na človekovo naravo, v kateri skuša ugotoviti, ali je ta bolj samotarska ali družbena. Spregovori o sebičnosti; da je nujna in zdrava in da je normalno, da je vsak sam sebi središče, kar je tudi zdravo! Precejšnjo vsebino v knjigi pa nameni seksu, kar se mi zdi naravnost odlično, kajti tovrstne knjige seks nekako prezrejo. Poglavje pred seksom seveda pripoveduje o ljubezni, kjer ravno tako naniza nekaj zares butastih mitov o ljubezni.
Razbije tabuje o tem, kaj naj bi bila v seksu ženska in kaj moški.
Šovinističnim pogledom na žensko seksualnost naredi konec s sporočilom, da ženske in moški enako potrebujemo seks. Poudari, da nas je zgodovina, ki jo je pisal moški, pač opeharila in prepričala, da nam je mesto le ob enem moškem, ki ga moramo ljubiti vse življenje, pa če je ta živ ali ne. Moški pa je narejen za razplod in ima pravico, da ima v življenju več žensk naenkrat. On lahko, se razume, ženska ne sme! Bucay se tem neumnostim seveda smeje. In takrat bralka lahko ugotovi, pa če je še tako svobodomiselna, da so ti moški šovinistični pogledi vplivali tudi nanjo. Bucay prav tako dobesedno pomete z najbolj nenavadnim, če ne celo slaboumnim, predsodkom, da v življenju ljubimo le enkrat.
Prav tako poudari pomen seksa v smislu, da ga je treba poimenovati tako kot je, da je to lahko fuk, ljubljenje, seks in ne ‘greva delat tisto zdaj’. Obregne se ob članke v smislu, kako najti njeno točko G, kako do orgazma ter se odredotoči na ključno: vse, kar je pomembno, sta želja in užitek. In tisto, kar paše, ustreza nama, vse je dovoljeno, če nama ustreza. Želja in pehanje za orgazmi so neumnost, če človeka ne znata uživati v spolnosti…
Težko je iz prebrane knjige nanizati najbolj pomembne ideje, pa vendarle je vredna branja za vsakogar, ki bi si rad odgovoril na najbolj pomembna vprašanja glede partnerske ljubezni in seksa, ki je, kot pravi Bucay, izredno pomembna komponenta razmerja.
Razbijanje mitov o tem, da se v partnerstvu ne moremo zaljubiti v drugega, da se delamo, da nas drugi ne bi smeli zanimati, če smo s partnejem v zdravi zvezi, kjer se razvijamo, je prava osvoboditev.
Seveda se lahko zaljubimo v drugega, četudi smo ‘doma’ zadovoljni! In seveda nas bodo, ko bomo z nekom v dobrem razmerju, navduševali in očarali tudi drugi ljudje. Teh čustev ne moremo nadzorovati, nadzorujemo pa lahko, kaj bomo s tem naredili. Bomo zbezljali v avanturo ali se bomo odločili za nekaj. Tudi ženske lahko fukajo brez ljubezni, ne le moški! Je eden ključnih mitov, ki ga razbije. In meni najboljša: zakaj varamo? Ker mislimo, da bomo v nekem razmerju zaprti. A zapor si delamo sami. Če se vsak dan zavedamo, da lahko iz razmerja izstopimo prav vsak trenutek, potem vemo, da to ni zapor, temveč izjemna priložnost za razvijanje in užitke.
»Spolnost je nekaj, ljubezen pa nekaj drugega.«
Potem to nekako nadaljuje pri seksualnosti in pojasni tisto o ženski kot materi in kurbi. Problem moških, da varajo ali pa da ne morejo zadovoljiti svoje ženske je, da si za družico izberejo žensko, ki jim predstavlja pol mati. Moški pa si želi seksati s kurbo. Vendar Bucay tu ne misli na prostitutko, temveč s kurbo misli na žensko, ki uživa v seksu. Če bi si moški znali izbrati takšno žensko, v kateri vidijo mati in kurbo, ne bi rabili hoditi okoli in seksati z drugimi. Hm. Morda pa res? Aja, in da ne bo pomote. Za ženske velja enako. Tudi mi potrebujemo moškega, ki je dober v seksu. Drage moje ženske, vzemite si, kar vam pripada in uživajte.
Pri nas je izšlo več njegovih knjig. Ta je druga iz serije Kažipoti.