Ko je moški v resnici v ženski energiji, se umika, ko življenje zagusti. Izgine. Ni ga.
Ne ‘izpusti’, ko pride do konflikta – to je tisto, ko nekateri pravijo, šel je v jamo in razmišlja, a veliko moških ne počne tega. Odmaknejo se, ker so užaljeni. Ne storijo ničesar, ne rešujejo, ker želijo biti rešeni. Ne povedo ženski ničesar. To je moški, ki je popolnoma v ženski energiji. Ali pa je v infantilni fazi zaradi disfunkcionalne družinske dinamike. Morda ni prešel skozi stopnji individuacije, ker je oskrboval svojo mamo namesto da bi gradil sebe. Nikakor to ni moški v moški energiji, ki razmišlja, kar se pa marsikdaj želi prikazati. Če je moški v moški energiji, se ženska ne sprašuje, kaj mu je, zakaj je odmaknjen, ker on to njej jasno pove. Njen ni treba drezati vanj in ga prositi, da pove.
Užaljen moški, ki ne pride, ko ženski življenje pokaže trnje, ni primeren partner. Moški, ki ženski ni prijatelj, in jo večkrat ‘pusti samo’, ni za partnerstvo.
Ko ženska prevzame vse te vloge namesto njega, analizira, ga sprašuje, postane reševalka, prevzame moško vlogo, ženska ni več ženska, temveč se znajde v moški energiji. Postaja nesrečna, žalostna, zagrenjena, jezna in besna. Ne uživa v svoji ženskosti, ker jo mora zanemarjati. Kmalu jo izgubi. Saj rešuje moškega, razmerje, za sebe pa kot ženska ne zmore poskrbeti, saj je preobremenjena. Za moškega, katerega koli moškega, je zato taka ženska samo odbijajoča. Oba se odmakneta eden od drugega in od razmerja.
Ogledali sta preveč čisti in v njima se vidi vse.
Tak vzorec je eden pogostejših v novodobnih razmerjih. Seveda je potrebno v ozir vzeti širši kontekst plenilskega kapitalizma, naravnanosti družbe in politike.
Moškega tukaj ni, ki bi s svojo moško energijo podpiral, vodil, deloval. Ženska pa prevzema odgovornost za oba v razmerju. Zanemarja svojo ženskost in krepi moško energijo za oba. Tukaj se izgubi tudi vsakršna želja po spolnosti.
Kako to rešimo?
Samo z razumevanjem sebe, svoje družinske dinamike, svojih mankov/ran/travm iz otroštva in z razreševanjem teh s partnerjem. Do neke mere, le do neke manjše mere, vse to rešimo lahko sami, brez partnerja, a prav partnerstvo, prav razmerja so ta poligon, ki nam PONUDIJO RAZREŠITEV naših peklenskih vzorcev, ki nam uničujejo odnose in življenje.
Če ne sodelujeta oba partnerja, bo odnos težko postal dovolj dober odnos. Popolnih odnosov tako ali tako ni.
Zato se moramo vzgojiti v moške in ženske, ki bodo skupaj sposobni graditi dobre odnose.
Kaj to pomeni?
To pomeni, da ga ne bomo našle in ne boste je našli izgrajenega/izgrajeno. To je čista iluzija. Nestvarnost. Večina od nas se mora zgraditi, gradimo pa se skupaj, v razmerju. Le 4 do 5 odstotkov je takih odnosov ali družin, ki bi jim lahko rekli, da so dobri – zdravi. Praktično nas je večina disfunkcionalnih. Prelaganje krivde na drugega je povsem nesmiselno, ker vsak od nas nosi odgovornost. Poleg tega je to znak paranoidnega obnašanja. Namesto prelaganja krivde, se raje usediva in si reciva: hej, kako bova to rešila. In verjamem, da bova. Vem, da bova. Če samo eden dela, drugi ne, je čas za odhod. Prelaganje krivde je tudi paranoidno stanje. Postavljanje sebe kot dobrega, da lahko rečemo, da je partner slab. Vsi smo dobri in slabi.
Ko si bomo to sposobni priznati, za začetek oba partnerja v odnosu, takrat bomo začeli živeti bistveno bolje in srečnejše.
V jeseni, morda že prej, zato začnemo z delavnicami za izboljšanje (partnerskih) odnosov.
Damjana Bakarič
SREČAJ ME dogodki za samske moške in ženske tukaj.
Skupine za partnerske odnose – klikni tukaj.
Pogovori 1 na 1, piši mi na: info@damjanabakaric.com
