Če moški ni našel svojega namena/tega, za kar je na svetu/to, kar si želi delati/to, kar želi živeti, potem se ženski ne piše dobro. Ne piše se dobro niti njemu, seveda, najprej.
Izgubljen moški je ogromna izguba za vse. Za njega samega, za žensko, za družbo, ki se želi razvijati. Izgubljen moški je dober le za sis/tem. Ki želi moškega, ki je razpršen, ki ne ve, kje je in kam gre, ki ne ve niti tega, kaj si želi. Želi moškega, ki ni povezan s svojo močjo, temveč je od te svoje moči odtujen. Da je/bo vodljiv.
Res je, da moškim tudi zato ni lahko v tem svetu/sistemu. Nimajo več vzora, očetov, ki bi jim pokazali, kaj pomeni biti moški. Nimajo več iniciacijskih obredov. Potem so tu še mame, ki svoje sinove davijo na različne načine in jim pristrižejo peruti že zgodaj … prav zaradi lastnih ran in slabih odnosov s svojim moškim, očetom tega sina, ki pa je ravno tako izgubljen in ne pozna svoje moči ter morda poln ran … in tako se začaran krog ne konča …
Pa vendar. Ko smo odrasli, je na nas. Ni izgovorov. Moški mora na poti do dvoje sreče najti svoje poslanstvo/smisel/svojo življenjsko nalogo. Če ne, bo izgubljen/nesrečen/’nevaren’ sebi in drugim, kajti s svojim nezadovoljstvom bo vsakokrat znova ranil sebe in druge … in ne bo razvil sebe v vsej svoji sposobnosti, kar pa je izjemna škoda/izguba za vse nas. Za moške, ženske, za družbo.
Če ima družba moške, ki ne vedo, kdo so, kam gredo, kam si želijo, torej izgubljene in vodljive moške, potem se odtujimo od sebe tudi ženske. Izgubimo sebe tudi mi.
Potem smo moški in ženske izgubljene in lačne duše, ki obtožujejo drug drugega namesto da bi dojeli, kaj se dogaja in začeli ravnati kot je treba. Najprej s sabo, potem drug z drugim. A prej je treba dodobra poznati to našo težavo. Ki pa jo je treba najprej priznati sebi in pred sabo.
Stopimo skupaj. Z razumevanjem sebe in drugega naredimo prvi korak. Potem naprej.
